S Krko v Kekčevo deželo

V sredo 22.5.2013 smo se z avtobusom odpeljali na Krkin izlet. Učenci višje stopnje smo z učitelji in spremljevalkami iz Krke obiskali Kekčevo deželo v Kranjski Gori.

Vsi poznamo zgodbe o pogumnemu Kekcu, Mojci, preplašenemu Rožletu, hudobnemu Bedancu in skrivnostni teti Pehti. Komaj smo čakali, da jih spoznamo. Vkrcali smo se na “Bedanc bus” in se odpeljali proti Kekčevi deželi. Ker mora pot v Kekčevo deželo ostati skrivnost, smo si morali zatisniti oči. Naša vodička Katarina nam je povedala, da Bedanc ni tako zelo hudoben in naj ga le prijazno pozdravimo, ko ga srečamo. Če pa bo Bedanc slabe volje, ga lahko preženemo z glasnim skovikanjem, saj se sove na smrt boji.

Po Kekčevi deželi smo hodili tiho in zelo previdno. Po gozdu je bilo nastavljenih veliko pasti, ki jih je Bedanc nastavil, da vanje ujame uboge srnice in tudi kakšnega otroka, ki mu mora potem služiti. Kar naenkrat smo zaslišali glasno vpitje. Med grmovjem smo opazili Bedanca, ki je vlekel Mojco v svojo kočo. Malo smo počakali. Ko je Bedanc odšel, smo slišali žalostno petje. Previdno smo vstopili v kočo in videli Mojco, zaprto v majhni kletki. Fantje so jo poskušali rešiti, toda glej ga zlomka, v naglici jim je ključ padel na tla. Uboga Mojca. Ključa v temni koči nismo našli.  Dobro, da je naš učitelj Borut tako močan in je zlomil ključavnico in tako rešil Mojco. Skupaj smo odšli do Brincljeve koče. Tam smo srečali Bedanca in ga pregnali z glasnim skovikanjem. Brincelj nam je razkazal svojo kočo. Previdno, da ne bi padli v nastavljene pasti, smo nadaljevali pot. Ves čas pa smo oprezali za Bedancem. Kar malo nas je bilo strah. Na srečo je prišel Kekec, ki nas je skozi skrivni rov odpeljal na varno.  V Kekčevo kočo so lahko vstopili samo učenci. Kar naenkrat je iz koče prišel naš Miha in nam povedal, da je Bedanc odpeljal vse učence, sam pa se je komaj rešil. Ti, ti Kekec. To je bila le njegova ukana. Še vedno je tako navihan. Učence je skozi skrivnostni izhod na drugi strani koče odpeljal ven. Še dobro, saj učitelji nismo vedeli, kako bi se brez učencev lahko vrnili domov. Mojca in Brincelj sta se poslovila, Kekec pa nas je odpeljal k teti Pehti. Res je bila zelo prijazna. Postregla nas je s čajem iz zdravilnih rož in domačim kruhom. S Pehto smo še malo poklepetali in zapeli Kekčevo pesem. Po krajši poti, ki nam jo je pokazala teta Pehta, smo se vrnili na Bedanc bus, ki nas je odpeljal nazaj. Vsem je bila Kekčeva dežela in njeni junaki zelo všeč.

V Kranjski Gori smo odšli še na kosilo. Po kosilu smo se še sprehodili po Kranjski Gori, si kupili nekaj spominkov in se vrnili proti avtobusu. Pot domov je hitro minila. Prijazne gospe iz Krke so pripravile kratek kviz. S svojim znanjem so si učenci prislužili kar nekaj nagrad.

Pred šolo so nas že čakali starši. Kljub utrujenosti smo bili veseli, saj smo preživeli zelo lep dan, ki nam bo še dolgo ostal v spominu.

zapisala Alenka Slak

 

{phocagallery view=category|categoryid=215|
limitstart=0|limitcount=36|detail=3|displayname=0|
displaydetail=3|imageshadow=shadow 1}

(Skupno 20 obiskov, današnjih obiskov 1)
Ta vnos je bil objavljen v 2012 - 2013, Dogaja se. Zaznamek za trajno povezavo.